“Ej, kaj pa če bli šli nekam, kjer je hladno?”
Vprašanje je padlo na 30 stopinjah, ob morju na Pagu. In s tem vprašanjem smo začeli nekoliko drugačen drugi del letošnjega dopusta. Tudi v stanovanju v Ljubljani se je temperatura približevala 30 stopinjam, aplikacija na telefonu, pa mi je napovedovala nov vročinski val. Sva se kar strinjala, da je ideja odlična. Vprašava še Luko, če bi šel nekam na sever. Seveda je bil takoj za novo potovanje, samo da gremo!
Le nekaj dni nazaj sva gledala dokumentarec “Severna Irska iz zraka”, eden boljših kar sem jih videl, izjemna narava, osupljiva zgodovina, nekaj čudnih navad, Titanik … hmm. Letalska karta iz Milana, direkt v Belfast pa za dobrih 100€, – nič gremo tja!
Kolone so se vile proti morju, mi pa v nasprotni smeri proti Milanu, dobre štiri ure. Ryanairovo letalo pa polno “na rdeče” zapečenih Severnih Ircev, ki končujejo dopust v razgretem delu srednje in južne Evrope. Dve uri in pol leta in že smo pristali v Belfastu. Ob izhodu iz letala, temperaturni šok niti ni bil prehud, bilo je prijetnih 20 stopinj in sonce. “Kaj pa tako smrdi?” vpraša najin 4-letni Luka, ki večino časa sicer preživi v asfaltiranem mestnem središč Ljubljane. “Saj veš, kot pri sosedih dedka in babice, kjer imajo kmetijo… Po kravah.” Na začetku me vonj, ki ni sicer klasičen vonj kmetije, temveč bolj vonj velikih farm, niti ni toliko zmotil, a smo se ga v tednu dni morali kar navaditi.
Za prve dni potovanja po Severni Irski, smo izbrali skrajni sever države, ki je sicer del Kraljestva Velike Britanje. Po nekaj manjših zapletih s kreditno kartico, vendarle dobimo avto oziroma avtomobilček, Toyota Aygo, samo Smart je še manjši. Ker veliko potujemo, smo vedno spakirani optimalno, tako da nam velikost avtomobila ni prestavljala nobenih zapletov, z eno izjemo – volan na desni in vožnja po levi strani. “Ste že kdaj vozili po levi,” vpraša prijazen fant, ko mi izroči ključe. Suvereno in s poskusom čim večjega zaupanja v moje sposobnosti mu odgovorim z ne. Gospod se nasmehne in pravi: “Zabavnih bo samo prvih 15 min in potem še kakšen rondo, sicer pa nič posebnega”. Imel je prav. Vzamem ključe in že smo se odpravili proti severu. Na poti do hotela se ustavimo po kakšni uri vožnje v kraju Ballymoney.
Sveti kraj za fanatike HBO-jeve franšize Game of Thornes. Mogočen drevored dreves, katerih krošnje se prepletajo in tvorijo naravni predor do dvorca Gracehill House. Lepa drevesa, fajn za videt, a v seriji je vse skupaj izgledalo bistveno impresivnejše, pa še lančni smo. Gremo v nekaj milj odaljen vaški pub. Točno takšen, kot sem si ga prestavljal, veliko vrst piva, viskiji, šank poln moških močnejše postave, ki sicer govorijo angleško, a komaj kaj razumemo. Naročimo burgerje in vegetarijansko lazanjo, kjer kot prilogo dobiš še popečen kruh in pomfri. Takoj nam postane jasno, da je pred nami teden, ki si ga po kulinariki zagotovo ne bomo zapomnili. Si bomo pa pub zapomnili po tem, da je najin 4-letnik padel z visokega barskega stola. Da pa ne bi ostalo samo pri padcu, je za sabo še potegnil ta isti stol, ki ga je na tleh ustavil z zgornjo ustnico in nosom. Veliko krvi in drame, a na srečo nič hujšega.
S polnimi trebuhi in “bojnimi ranami” pridemo do prvega cilja – obmorsko mestece Portrush. “Ga boste peljali k zdravniku? Vas lahko zapeljem do lekarne,” je bil prvi odziv Scotta, lastnika manjšega hotela v Portrushu, ko je zagledal malega kaskaderja zatečenega okrog nosu. Ker mu zdravniki niso najbolj ljubi, smo se odločili za starševski laični pregled – normalno dihanje in upanje, da nos ni zlomljen, je bilo dovolj za optimizem. Scott je pravzaprav Škot, ki se je lani poročil v Portrush. Z ženo sta kupila hišo v lepem obalnem predelu mesta in jo s pomočjo svojcev ter znancev preuredila v manši hotel s petimi zelo lično urejenimi, tipično britanskimi sobami.
Klasična vrstna hiša z zelenim travnikom. V pritljičju živi Scott z družino, kar v njihovi kuhinji pa nam vsako jutro pripravi zajtrk. Palačnike posute s sladokrjem v prahu, na vrhu par rezin popečene slanine – ja čisto zares! Čez pa je Scott polil sladek javorjev sirup in sveže borovnice. “A to naj skupaj pojem, ali kako?” ga začuden vprašam. Začuden in presenečen nad mojim vprašanjem mi pritrdi. Že čez nekaj trenutkov stoji zraven z Nutello v roki in sprašuje, če jo želim čez slanino!?!?!? V bistvu nisem prepričan, ali misli resno ali se šali. Poskusim brez Nutelle, odlično! Okusi se odlično zmešajo in v trenutku se odločim, da bom jutri naročil enak zajtrk.
Pot na sprehodu do mestnega jedra Portrusha nas vodi ob obali Severnega morja. Moč morja lahko tukaj slišite, valovi so dolgi, ne previsoki. Veter je ves čas prisoten, po malem škropi, a ne veš ali iz oblakov ali iz morskih valov, ki butajo v skale bližnjih klifov. Neverjetni in pomirjujoči zvoki ter razgledi. Mesto ni veliko, celega prehodiš v dobre pol ure. V središču mesta pa nenavaden zabaviščni park, kjer se vedno dogaja – Barry’s Amusments park. Pravijo, da je že 30 let enak, tudi igral niso kaj veliko zamenjali. Sicer pa nič posebnega z izjemno nostalgije. So pa izjemni nekateri lokali v mestu, ki ponujajo lokalno hrano, povečini divjega lososa in krompir, ogromne skodelice kave in prečudoviti razglede na obalo ter mistično viharno morje.
Naslednje jutro nas pričaka sonce. Gremo na plažo! Scott svetuje White Rocks, par minut proti vzhodu. Takoj jo najdemo in se po ozki vjugasti cesti spustimo do peščene plaže. Prvič namočimo noge v Severnem morjeu, voda ima kakšnih 13 stopinj, v zraku prijetnih 20. Seveda se ne bomo kopali. Kar pa ne velja za domačine, za njih je to poletje in otroci se pač mečejo v razburkano mrzlo vodo. Gremo naprej.
Še kakšno minutko vožnje po obalni cesti in pridemo do ene večjih znamenitosti Severne Irske – Dunluce Castle. Grad, ki so ga že v 13. stoletju zgradili povsem na robu kakšnih 100 metrov visokega klifa. Grad je prestal številne bitke, zamenjal dva škotska klana, zaradi skrajne lege, pa so se ruševine gradu obdržale vse do danes. Dostop je možen zgolj preko mostu. Postavili so ga na rob pečine in ob enem izmed večjih neurij v 17. stoletju, je del grajske kuhinje zgrmel v morje. Takrat naj bi se z gradu odselili zadnji stanovalci, na željo lastnikove žene. Verjetno življenje na robu klifa ni bilo enostavno, a razgledi so še danes presunljivi.
Na srečo je na Severnem Irskem vse blizu, tako kot smo vajeni bližine v Sloveniji. Še dobrih 20 minut se peljemo naprej po vjugasti cesti, ki ponuja čudvite razglede in že pridemo do nove severnoirske znamenitosti, ki je del Unescove dediščine. Velikanova Pot! Tukaj je Luka zastrigel z ušesi; “Kaj si rekel? A bomo videli velikane?” Nekoliko ga razžalosti informacija, ko mu povem, da bomo videli “le” posebne kamne, okoli 40 tisoč jih je, vsi so šestkotnih oblik in so ostanek vulkanske lave, ki je tukaj bruhala pred več deset milijoni let. “Lahko bomo pa hodili po njih”, kot naj bi po legedni tukaj hodili irski velikani in naj bi si s temi stebri tlakovali pot do Škotske. Velikanova pot je sicer že od leta 1986 Unescov spomenik svetovne naravne dediščine in ga letno obišče okoli pol mlijona turistov. Za naš okus nekoliko preveč turističen kraj, saj radi raziskujemo sami, a bilo je veličastno.
Proti večeru se vrnemo v Portrush. Z dobrimi 3000 prebivalci, se ob vstopu v mestu z diskretno tablo pohvalijo, da je Portrush svetovna prestolnica golfa. In naslednje leto bo res, za nekaj dni postalo središče golfistov. Kraljevo igrišče za golf, bo namreč poleti 2019 gostilo največji turnir v golfu na svetu – The Open. Scott ob tem pove, da se danes vsi ukvarjajo s tem, kam bodo dali vse goste, ki naj bi se jih v celotnem tednu dogajanja zvrstilo več kot 300.000. Ob številnih igriščih, ki smo jih opazili v okolici mesta, tako že pospešeno urejajo parcele, kamor bodo, oziroma so že postavili lične mobilne hiške.
Zvečer Scott prinese Guinnes in domač viski, skupaj si v njegovi dnevni sobi ogledavo povratno tekmo Maribor – Glasgow Rangers. Je zagret navijač, a na koncu mu je bilo nekoliko neprijetno, ker so nas izločili v nadaljnem boju za Ligo Evropa. Gost je vseeno kralj… Ali kako že :).
Tri dni smo že v Portrushu, zmanjkuje nam idej in vreme se je iz recimo da prijetne majske sončne temperature, spremenilo v pozno novembrsko. Mussenden Temple, pol ure iz Portrusha proti zahodu. Vau! Takšne plaže pa še ne. Avto parkiramo kar ni mivki, nikjer nikogar. Kilometer peščene plaže, na eni strani obdane s klifi, na drugi divije severno morje in samo tri osebe (to smo mi) na njej. Veter piha konstatno in kar močno ter razmetava mivko vsepovsod. Nad obalo je visok klif, kakšen kilometer v notranjost sicer stoji Downhill Castle zgrajen 1785. A najbolj zanimivo, knjižnico so postavili povsem na rob klifa. Odlična ideja in fenomenalen razgled!
Zjutraj zmažemo še zadnjo porcijo palačink z medom in slanino. Luka se poslavlja od Eve, 3-letne hčerka Scotta, zaradi katere se je Luka moral naučiti osnove angleščine oziroma karkoli pač govorijo na Severnem Irskem. Saj uradno je jezik angleščina, a prekleto težko razumljiva, z raznimi medmeti in popačenimi besedami. Se je večrat zgodilo, da sem po drugem “What?” raje kar rekel “Yes”, da sem se izognil zadregi. Gremo v notranjost države, doživeti še kaj novega… Belfats s Titanikom in težko državljansko vojno, ki se je končala šele pred 25 leti in kjer še danes stoji zid, ki deli protestante in katolike. Kmalu.
