Najlepše jutro, zagotovo. Toplo, morda malo preveč, rahel vetrič daje ventilator na stropu, glasovi neznanih ptic, pogled skozi okno pa prinese sončne žarke! Še preden obiščem kopalnico, stopim ven. Po mivki, v senci palm se sprehodim do morja in ko stopim iz zavetja palmovih listov, se mi zazdi, da sem oslepel. Tako močno sonce, za povrh vsega pa še njegov odsev v turkizno zelenem morju. Težko je opisati lepote, ki ti jih ponuja neverjetna narava. Ja, tako si predstavljam sanjska jutra, v katera smo se zbujali v maldivskem naravnem resortu AaaVeee.
Čas je za zajtrk. Najprej svež mangov sok. Mango na Maldivih raste kot pri nas jabolka. Poleg odličnega manga, najdemo še svež ananasov in pasijonkin sok. Slednji je res nekaj posebnega, verjetno ravno zato, ker je za nas dokaj eksotičen in nedostopen. Kuharji ustrežejo prav vsaki želji in tudi s priporočili niso zadržani. Njihova tradicionalna hrana je zelo blizu indijski, torej pekoča in temelji na curryju. Tako so mi predlagali naj že za zajtrk poskusim ribo s curryjem in njihovo »palačinko«, ki ji pravijo kruh, saj je samo iz moke in vode. Dokaj nenavaden predlog za dobro jutro, a vredno je preizkusiti nasvete mojstrov z visokimi kuharskimi kapami. Od nekje hranim informacijo, da je višina kape nekakšen kuharski čin in če to drži, smo imeli opravka s pravimi mojstri. Glede na to, da sva bila midva nad curryjem za zajtrk nekoliko presenečena, a izjemno navdušena, ko sva ga pojedla, so najinega malega popotnika Luko razvajali z jogurti prej omenjenih sadežev in rogljički. Torej, za vsakega se kaj najde in brbončice bodo zadovoljne!
Na Maldivih imaš resnično občutek, da si najbolj pomembno bitje na svetu in tako se kuharji, mislim da jih je bilo vsaj pet, trudijo pripravljati evropske jedi in s prešernim nasmehom te pri večerji vabijo na testenine, pečeno govedino in še kaj. Vse, da bi bili gostje zadovoljni. Tuna je bila fantastična, še nikoli do sedaj boljša, medtem ko je imel goveji rostbif okus po kuhani nedeljski govedeni. Pa saj jim ne gre zameriti, ker si niti ne morem predstavljati, kako eksotična je zanje govedina in bogsigavedi od kod je pripotovala, samo zato, da bi bila evropska popotniška usta nahranjena.
Ko nam pokažejo kje lovijo tune, srečamo še druge ribice. Ne, ni nam ponovno naproti prišel Nemo… Tokrat so bili morski psi! In to le nekaj metrov od plaže. Dolgi približno pol metra! »Baby Shark«, jih ljubkovalno kliče osebje resorta in v njihovih besedah je začutiti, da so izjemno navezani in ponosni nanje. Če niso nevarni, torej lahko plavam z njimi? »Yes, yes!« In res, grem med njih, plavajo v plitvini, usedem se, prižgem kamero in morski psi začnejo krožiti okrog mene. Vznemirljivo, napeto, ne vem katerega bi gledal, nabere se jih več kot deset. A že moj najmanjši gib jih prestraši, odplavajo na varno razdaljo in se čez čas ponovno vrnejo. Pa ne zato, da bi mi kaj naredili, le čakajo, kdaj jim bom dal kaj za pod zob. Ob tem seveda upam, da nisem jaz njihovo zadnje upanje :). Prijazno osebje, vsi so domačini iz okoliških otočkov, jih namreč vsak dan hrani z ribami. Zato se vračajo, vsak dan okoli pete ure popoldne. In ker se na otoku, razen lenobnega poležavanja in občudovanja lepot narave, ne zgodi drugega, je pet popoldne dokaj vznemirljiv trenutek, ko se večina osebja in turistov zbere na pomolu, da bi nahranili morske pse. Zabavno, ni kaj!
V času našega bivanja na otoku je bilo skoraj trikrat več osebja, kot turistov. So zelo, zelo skrbni, hiško so nam pospravili oziroma pometli mivko, kar dvakrat na dan. Ob dobri postrežbi, nasmehih in pozdravih me je najbolj presenetilo to, da so zjutraj, še preden smo vstali, do potankosti uredili peščene potke, ki so vodile od hišk k restavraciji. Tako so vsako jutro potke izgledale kot svež jutranji sneg, ki ga je pravkar zrahljal snežni teptalec. Takšne misli se ti pač podijo po glavi, ko veš, da je doma zima. In tako smo vsak dan, vsaj dvakrat, prehodili cel otok. Sliši se verjetno izjemno in nemogoče, ko pomislimo na otoke sosednje Hrvaške. A naš otoček, ki je del atola Dhaalu, prehodiš v pičlih desetih minutah in pri tem odkorakaš kakšen kilometer. A kljub svoji majhnosti, vsakič odkriiješ nekaj novega.
Najbolj so nas zabavale gugalnice v vodi, ki so nekakšen zaščitni znak otoka, saj se ves dan kopajo v soncu in dobesedno se zaradi plimovanja kopajo tudi v vodi. In ni lepšega sončnega zahoda kot je bingljanje z nogami v vodi, za tabo pa zadnji sončni žarki mahajo v slovo in prinesejo noč, ko vodni svet oživi po svoje. Plažo napolnijo raki, ki kar mrgolijo naokrog, a se verjetno ustrašijo tudi mravljice, saj ob vsakem gibu hitro oddrobencljajo v varno zavetje morja. Ob obali se svetlikajo plavuti morskih psov in kakšne meduze neverjetnih barv, ki se jim seveda ogneš v velikem loku.
In kako globoko takšno potovanje seže v žep?
Ja, seveda, vse to tudi nekaj stane. A če ste malo prilagodljivi in iznajdljivi, bo denarnica manj trpela, no pa vseeno ji ne bo lahko :). Letalske karte do Maldivov, in to iz Ljubljane, se da dobiti za okoli 450 EUR na osebo (priporočam Turkish Airlines). Potem je tukaj še let z vodnim letalom iz letališča Male na Maldivih do samega resorta, ta cena je fiksna – 350 EUR na osebo (za otroka polovična cene). Dan na otoku je bil skupaj s hrano približno 450 EUR, potem so tukaj še izleti. Najcenejši je Iskanje delfinov in snorkljanje na koralnem grebenu za katerega smo odšteli 75 EUR na osebo, za otroka je bil izlet brezplačen. V ponudbi imajo tudi različna potapljanja in ribolov.
Ker smo imeli polpenzion, smo se vsak dan odpravili na prigrizek v času kosila, kjer smo za srednje veliko pico odšteli 19 EUR, za alkoholni koktajl 9 EUR, za milkshake 8 EUR, pivo 7 EUR, kozarec solidnega belega vina ob večerji pa je 8 EUR. Seveda, to so cene, ki veljajo pred sezono. Glavna sezona, ki se začne konec decembra in traja do konca marca, cene dvigne tudi za več kot 50 odstotkov. In ko boste iskali ponudbe na priljubljenem omrežju Bookingu.com, pozor, vse cene za Maldive ne vsebujejo davka, kar pomeni še dodatnih 23% na ceno, ki vas sprva pritegne tako, da bi kar takoj odpotovali :).
Res da takšno potovnje ni poceni, a prav tako ni bilo poceni, da so sredi oceana uredili izjemen otok, na njem postavili hiške in restavracijo, uredili okolico in nešteto palmovih dreves ter pripeljali vodo in navsezadnje uredili kanalizacijo, in prav tako ni poceni, da na otok dostavijo nujne življenske potrebščine, zaradi katerih ima gost občutek kot da je doma in je vsega na pretek. In ves ta trud bodo verjetno v nekaj dobrih desetletjih vase posrkale morske globine, saj kar 80% otokov na Maldivih zaradi dvigovanja morja grozi potop. Ostali bodo le spomini, ki smo jih zabeležili vsi, ki smo ali ga bodo obiskali.
Za še večji kontrast Maldivov, kjer na eni strani vlada blišč in neverjetna doživetja, vam svetujem obisk glavnega mesta Male. No, ali pa tudi ne 🙂 . Zadnji dan potovanja, smo z vodnim letalom prileteli na glavno letališče tik preden se je stemnilo. In ker smo imeli do leta v Istanbul kar nekaj ur časa, smo se odločili, da obiščemo še glavno mesto. Z letališča do mesta vozi trajekt za 1 dolar, vožnja pa traja dobrih 10 minut. Če ste prej brali o blišču Maldivov, je glavno mesto pravo nasprotje. Ne manjka umazanije, vlaga je v mestu skoraj neznosna, po ulicah pa se povečini sprehajajo moški, nekaj malega žensk z burkami in le kakšen otrok. Z izjemo najinega Lukca, ki je pogumno prestal sprehod po temačnih ulicah na mojih ramenih.
Obiščemo tržnico s sadjem in zelenjavo. Sadje je odlično in skoraj zastonj, a vonj iz bližnje ribje tržnice, ki je že zaprla vrata, ni prav nič prijeten. Tržnica je nagnetena, vsi kričijo in ti ponujajo najboljše in najcenejše, kako pa drugače. Seveda sami nikoli ne bi šli v Male oziroma, če bi pomotoma prispeli do tja, bi se kaj hitro vrnili nazaj, saj je že pogled nanj nevaren. V mesto nas je pospremil domačin, ki sicer na letališču dela za resort AaaVeee in tako smo bili seveda veliko bolj pogumni. Sprehodimo se skozi mesto, mošeja pri mošeji in iz vseh se razlega glasna molitev. Šele, ko zaključijo, se v Male odprejo trgovine. Ja, do osmih zvečer so zaprte?! Po mestu se sprehajamo s cmokom v grlu, saj nekako ves čas čutiš nevarnost tega podivjanega življenja, kjer se vsi vozijo na motorjih. Kar je Amsterdam za kolesarje, je Male za motoriste. Pojemo večerjo in se vrnemo na letališče, polni vtisov in zgodb.
Izjemno potovanje, težko primerljivo z nam poznanimi destinacijami. Ja, vredno denarja … In še bomo šli!
