Zadnja leta veliko časa namenim potovanjem in raziskovanjem krajev, v manj ali bolj oddaljene kotičke izven moje ljube Ljubljane. Zadnjih nekaj let pa so vsa ta potovanja in izleti res posebni, ker jih delim s svojima fantoma in prav povsod se napišejo nepozabne zgodbe, ki se jih vedno znova spominjamo. Poleg potovanj z namenom raziskovanja tujih dežel, se vsako leto, sedaj že tradicionalno, odpravimo na poletne počitnice na otok Pag. Tja sem prvič “zašla” po službeni dolžnosti kakšnih 10 let nazaj. Takratna neverjetna ekskurzija, se je zaključila z organizacijo dogodka v enem izmed razvpitih klubov v Zrčah. Že sama pot pa se je začela spektakularno – to je bil čas, ko nismo še ravno uporabljali navigacij, kaj šele pametnih telefonov. Kazalo se je nekaj zametkov legendarnega Garmina, a v tistih časih še ni bil v moji posesti. Ker sem večni optimist, sem se vedno na pot odpravljala z idejo, da približno vem, v katero smer moram, potem ko bom pa kje blizu bo pa že kakšna oznaka. Torej, na Pag se takrat v družbi sodelavke in prijateljice odpravim suvereno čez mejni prehod Bregana, kjer nama koketirajočise policisti in cariniki vzamejo nekaj časa, ko pregledujejo najino prtljago. Vse skupaj je bilo zelo zabavno. Nevedoč, da bi bilo mogoče vseeno bolje izbrati pot, ki vodi na trajek, potujeva po najnovejši hrvaški avtocesti in potem ko sva že nekaj ur na poti, pametno rečem: “Teja, dej glej, če bo kje kakšna tabla Pag, ker baje mora bit’ en most do tja”. Pametno se ozirava naokoli, še vedno popolnoma sproščeni in prepričani, da naju bo pot zapeljala naravnost v Zrče. In res, naenkrat napis, ki ga v resnici zgolj po naključju opaziva, hitro zavijeva z avtoceste in gospodič v hiški za plačilo cestnine dvigne rampo in reče: “Cure dobro je, ja častim!” Zmedena za volanom še enkrat pomolim polno pest hrvaških kun in vprašam: “Molim?” Gospodič z nasmeškom na obrazu zamahne z roko in nakaže naj se že enkrat odpraviva. Obe skomigneva z rameni, pohodim plin in v tišini si kolegica prižge cigareto. Pogovarjava se o tem, da so nama do tega trenutka fantje častili pijačo, kosilo, izlet, ampak cestina je pa nekaj novega na repertoarju mladih samskih deklin. Pri odprtem oknu iz katerega se vali cigaretni dim, se zdaj že kaže neznosna vročina, na radiu opozorila o veliki požarni nevarnosti, ob katerih samo mimobežno prijateljci pripomnim, naj ne meče cigaretnih ogorkov skozi okno, saj je veliko požarov in spet povem eno izmed zgodb mojega očeta, požarnega inšpektorja. Seveda mi suvereno prikima in da jasno vedeti, da ne bo vrgla ogorka skozi okno. Pred nama naenkrat most in tabla Pag. Po precej urah vožnje in raznih pripetljajev, se razveselim podatka, da sva na otoku, ki sva ga iskali.
Vseeno moramo vedeti, da ima Hrvaška več kot 1000 otokov in da sva šli na pot z idejo, da bo pač nekje tabla “Pag”, tako da je prihod na še neraziskani biser Jadrana zmagoslaven. Takoj ko se zapeljeva z mostu, moja draga sopotnica frcne cigaretni ogorek skozi okno, jaz seveda vsa panična v retrovizorju gledam, ali je zanetila nov požar, pohodim gas in upam, da ne bom v kratkem na radiu slišala novice, da je otok Pag zajel ogenj in da vzrok požara še raziskujejo. Požara ni bilo, pot skozi skale in zavito cesto pa naju pripelje v Zrče, kjer se vezano na službeni dogodek zgodi še nekaj neverjetnih in nemogočih situacij. Dnevna vročina z nekaj oblaki, skale kjer je izgledalo vse skupaj bolj kot ne, da sva pristali na Golem otoku, kot na neki rajski destinaciji in množica s substancami prepojenih ter zabave željnih mladeničev in mladenk, ki bruha po belem pesku plaže, kjer so imeli še nekaj ur nazaj razgrnjene brisače za pridobivanje brezhibnega poletne porjavelosti. Popolna zmeda v kateri komaj čakam, da se čim prej odpravim v apartma in nazaj domov. Tudi apartma je bil posebna izkušnja. Pet oseb v eni sobi pod veliko sliko kršanskega motiva in z nekaj dodanimi podobicami ter križi, ki so viseli po sobi kot zadnji trendovski krik interior dizajna. Dogajanje polno smešnih pripetljajev je nekoliko omililo doživljanje otoka, v katerem takrat res nisem videla nič lepega in si rekla, da se tja nikoli več ne vrnem.
A zarečenega kruha se največ poje!
Splet okoliščin me nekaj let pozneje pripelje ponovno na Pag, v romantično hiško v Staro Novaljo, v družbi mojega moža, takrat še fanta. Popolnoma nova dimenzija, novi pogledi in neverjetne lepote, ki jih doživim na enakem otoku, ki sem ga še nekaj let nazaj videla, kot nekaj najbolj groznega in neprivlačnega na Zemeljski obli. In rodila se je ljubezen ter čisto nova vez s tem čudovitim otokom, kjer vsako leto odkrijem nov rajski kotiček s kristalno čisto vodo.
Vsako leto ga obiščemo vsaj dvakrat, zaradi prijateljice, katere družina ima hišo in najlepši vrt na celem Jadranu. Tam se počutim resnično doma! Hiša Marinik je nekakšen raj na Zemlji, kjer me vsako jutro zbudi orkester škržatov, vonj morja in okoliški zvoki, ki pričajo o tem, da so počitnice čas za uživanje. Jutranja joga s pogledom na miren in tih zaliv, ko še vse spi in nato skok v kristalno čisto morje je zagotovo najlepši začetek dneva, ki ga težko doživim kjekoli na svetu.
Verjetno je nauk moje paške zgodbe, da moram dati drugo priložnost vsem in vsakemu, saj se naše oči in duša ves čas spreminjajo.
Prepogosto stvarem damo oznake, ki so zgolj posledica neke izkušnje in jih ne želimo videti drugače. Še manj, ne dopustimo dejstva, da se vse okrog nas in mi sami, iz trenutka v trenutek spreminjamo. Mogoče nam danes nekaj ali nekdo ni všeč, a že jutri je lahko vse drugače. Tudi skalnati otok sredi Jadrana je tako poseben, da smo se ga letos lotili skozi skorajda neprehodne makedamske poti, v družbi zvokov bleječih ovac, ki na žgočem soncu vsak dan uživajo neverjetne lepote in milino narave, ki jih obdaja. Spet drug dan smo raziskovali zalive, kjer je skok v turkizno vodo dal dopustu nove dimenzije.
