Kaj nam otroci sporočajo s svojim vedenjem?

Starši, ne odreagirajmo vedno na prvo žogo. Včasih se za otrokovim dejanjem skriva sporočilo.

Vedno so na preži, čeprav se včasih ne zdi tako, otroci seveda. Spremljajo naše besede, gibe, občutke in dejanja. Danski družinski terapevt Jesper Juul pravi, da otroci na takšen način z nami sodelujejo, nas oponašajo oziroma posnemajo. Prav simpatično se zdi, ko se mala deklica izraža kot njena mamica ali ko deček hodi kot oče. Laska nam, ko v naših malčkih vidimo “pomanjšanega sebe”. Toda kaj se zgodi, ko otroci posnemajo in izražajo naše občutke, bodisi tiste, ki bi jih radi zadržali zase, oziroma tiste, ki se jih morebiti celo ne zavedamo. Takrat se bržkone odzovemo precej bolj odklonilno.

Pa poglejmo primer:

Mamici enajstmesečne Mie se je iztekel porodniški dopust, zato mora deklica v vrtec. Kadar jo zjutraj odpelje mama, Mia joče, se oklepa mamice in ni je mogoče potolažiti. Toda, ko jo pripelje oče se Mia poslovi brez težave. Pojavijo se vprašanja, očitki in večne dileme: Je mama preveč zaščitniška? Morda oče premalo ljubeč?

Naj vam zaupam, nič od tega ponavadi ne botruje otrokovi odločitvi na kakšen način bo odkorakal v vrtec. Otroci kot je Mia ponavadi jočejo zato, ker so v stiku s tem kar doživljajo starši – v našem primeru mama. Otroci čutijo kadar se mama še ni čustveno pripravljena ločiti od otroka. Mogoče se velika večina staršev svojih občutkov sploh ne zaveda, toda otroci kot je mala Mia, jih absolutno zaznavajo in posnemajo. Na tak način tudi deklica sodeluje s svojo mamico in ji sporoča, da nekaj ni vredu ter da pričakuje, da bo mama prevzela odgovornost za reševaje tega problema, tako da se bosta lahko na koncu obe počutili bolje.

Starši, ne odreagirajmo torej vedno na prvo žogo. Včasih raje razmislimo kaj nam otroci s svojim vedenjem želijo sporočiti. Morda pa jih navsezadnje k nekemu dejanju žene ravno težnja po sodelovanju.