Tokrat sva se odločila, da obiščeva naše sosede na istrski obali – v Zambratiji. Ob 20h sva imela rezervirano mizo, a kaj, ko lačni želodčki ne poznajo na uro in so že ob 19h začeli klicati po hrani. Dolga je bila ura za prestradano jokajoča želodčka, a splačalo se je počakati.
Sredi prijetne sobice naju je čakala miza, navdušil pa naju je že sam sprejem: “Naša restavracija ne zaposluje ljudi, za vse skupaj poskrbi družina, zato oprostite, če boste morebiti malo počakali, radi se namreč posvetimo vsaki mizi”. In res je bilo tako.
Za vse goste sta skrbela starejši gospod in simpatična mlada gospa, ki sta ob vsakem krožniku z nama delila male skrivnosti pisanih dobrot. Začelo se je z degustacijo odličnih olivnih olj, vse od hišne belice, ki jo prideluje gospodar, pa vse do izvrstne serije olj Mate iz oljarne v neposredni soseščini.
Odlična malvazija ter aromatična olja so naju tako navdušila, da niti za sekundo nisva pomislila kateri meni izbrati – ribji seveda. Vsekakor se bo odlično ujel z izjemno serijo olivnih olj, nadgradil pa ga bo polen okus izbrane malvazije.
No pa začnimo. Dva pozdrava iz kuhinje še nista napovedovala izjemnega jedilnika.
A kaj kmalu naju je doletelo, odličen krožnik ribjega karpača s hidriranim olivnim oljem in aromo limone. Lepa prezentacija in fantastični okusi. Če malo pozabimo na bonton lahko celo priznava, da sva krožnike pomazala s kruhom. Sledil je obrok neverjetno mehke in okusne hobotnice na pireju iz pečenga fižola, za njim pa ponos gostujočega gospoda – izvrsten krožnik – juha iz domače buče, nadgrajena z odličnimi škampi ter dekorirana z nitkami iz čilija.
Škampi se še niso poslovili iz jedilnika. Tokrat jih je prijazna gospa postregla skrite v domačih raviolih prelitih z masleno mandarinino omako. “Piko na i” pa so dodali koščki suhega sadja, ki so okus še obogatili.
Sledil je krožnik tako imenovanih sipinih vlivancev na črni sipini kremi. Zanimiva jed, ki na prvi pogled morebiti spominja celo na črno rižoto, a njen okus enostavno preseneti.
Če vprašate mene, bi tukaj z lahkto zaključili, a kaj ko sta naju čakala še dva kroga.
Kraljica večera – ribica ter sladica. Tokrat file brancina, kuhan v pari, postrežen s pirejem zelene in omako iz domačega paradižnika. Sočna, mehka, božanska ribica nama je potrdila, da sva z ribjim menijem zadela v polno. Navsezadnje smo le na obali kjer prevladujejo morske dobrote.
Za nama je bilo že pet krožnikov, ne pozabimo pozdrava iz kuhinje ter degustacije olj, a konca še vedno ni bilo. Kostanjev pire v čokoladni skodelici poln koščkov čokolade je bil neizogiben. Otesnjena, toda izjemno zadovoljna želodčka pa sta bila vesela, da se približujemo cilju. Sledilo je namreč le še slovo iz kuhinje. Na “kraljevih” blazinicah so nama postregli s pralino odlične bele čokolade s tartufi. Prava krona celotnemu doživetju.
Če povzamem – prijeten večer, poln odličnih okusov, simpatičnih prezentacij in nepozabnih vtisov. V spominu mi bodo ostali iskreni nasmehi prijaznega gospoda in simpatične gospe ter seveda odlična hrana pripravljena s srcem.
Toplo priporočam!
